Flatland cup

1. javljanje

Ekipa MD je uspešno prispela na destinacijo v Szegedu brez zapletov. Sicer prihod na letališče v nevihti, kjer je bilo treba počakati na izlitje le te, preden smo lahko pričeli s postavitvijo kampa. 2 šotorja in arafat zadostujeta za prijetno bivanje na letališču.

Zjutraj smo ekspeditivno sestavili letalo (tankanje, leplenje, prontanje,…) in v zrak na 2 urni AAT. Po tradicionalnih 500 km + disciplinah so tokrat discipline bolj okolju prijazne saj letimo vsi v istem razredu, razen klub klase. Prvi dan sva z Bezotom za uletavanje za moje pojme solidno odletela, problem je bil edino na koncu v dviganju za dolet, ki ga ni bilo. In od tam potem rahel zaostanek, za najboljšimi….seveda s primerljivimi letali. Potem pa v ponedeljek storno, torek smo leteli, vendar so nam task odpovedali  po odprtju startne linije in to celo eno uro kasneje. Hunska meteorološka služba jim je povedala, da se približuje grozna hladna fronta, ki je potem spet ni bilo.

Danes v sredo, pa čakanje na gridu in končno odpovedan dan, zaradi pokrite oblačnosti. Tako lahko prosti čas koristimo za grilanje, ki ga letos zaenkrat ne manjka….prav v tem trenutku so ostali ponovno pri mesarju, za nov dogodek dneva.

2. javljanje

Včeraj je bil končno drugi tekmovalni dan, ki sva ga z Bezotom nestrpno pričakovala, saj smo prej samo prestavljali letala gor pa dol po gridu. Bujenje sicer v oblačno jutro, ampak z vidno jasnino v ozadju, ki je potem do brifinga tudi prišla. Pričelo se je z bazami na 1300 m in to 5/8. Dviganja 1.5 m/s. Meteorolog nam je sicer obljubil termiko do 18.00, organizator pa nas je poslal na 2,5 urni AAT z vzletanjem ob 11:30. Zgleda da se med sabo ne pogovarjajo prav dosti. Glede na termični dan smo pričakovali discipline 500 km+, ampak tudi to je bilo vredu…..več časa za taktizirat.

Proti prvi točki se je vse bolj pokrivalo, vendar smo Slovenci nekako čutli da se bo vse skupaj posušilo in dvignilo. Boštjan z EB 28 nam je celo šel 50 km naprej po tasku malo potipat vreme, da smo se lahko boljše odločali. Meni je dišal štart nekje ob 14:30 Bezotu ob 13:30. Tako da skompenzirama in grema ob 14:00. Te baze so se sicer dvignile na 1600 m, posušile pa ne. Tako da smo večji del prvega lega leteli po črnem, vendar z dobrimi finesami. »Bezo, kak kaže statistika?« »Task speed 103 km/h, povprečna dviganja 1,7 m/s.« in mu odvrnem »kaj to je dovolj za zmago?« »malo še boljša dviganja najdi pol pa bo«. No proti Paksu, kjer pa se je posušilo in dvignilo pa so bile najine višine vseskozi med 800 in 1000 m. Ni in ni šlo gor. Nekaj časa sva orala, dokler počasi nizko in previdno nisva prišla do lepih oblakov, ki so naju potem končno vrgli malo višje pod bazo, še dviganje in dva in že sva v doletu, ki se je zelo lepo izhajal, čeprav v tisto črnino, ki je očitno bila tam celi dan. Srečala sva še kar nekaj letal, s katerimi sva startala, tako da očitno nisva bila edina, ki bi orala. V dolet pa potem nižje in hitreje od letala, ki sem ga pustil doma.

Pristanemo direkt, čez 15 sec pa sta že zraven Rok in Tina z vsem, kar je potrebno imeti po pristanku. Tina spedina mušice, Rok jo vzpodbuja, z Bezotom pa si vzamema 5 minut za prvo piksno. Za večerjo pa sledi zopet žar. Joj kak je fajn….

3. javljanje

3. tekmovalni dan

Kako lepo se je bilo zjutraj zbuditi  v sončno jutro, brez vsake svinjarije na nebu. No potem pa pregled napovedi na wetter-jetzt, ki pa je napovedovala da bo takšno vreme tudi ostalo čez dan. No vredu, vode malo manj, predvidevali smo regatni štart, vendar z Bezotom nisva bil prepričana, koga se držat. Ali Ventusov, ki ne bodo smeli tako hitro planirat in s tem delati razlike, ali DG-1000, ki sta edina primerljiva, vendar direkt konkurenca, ali DG-800, ki pa imajo bolj ali manj motorje in so morda kdaj prekorajžni za naju. Kadar letim z Ventusom na tekmovanjih vedno gledam Duote najvišje nad menoj in to ponavadi v mojem razredu, kamor tako ali tako ne pašejo. Tudi tokrat ni bilo drugače, s tem da sem bil v Duotu jaz. Kar predstavljam si tiste zlobne jezike v Ventusih, ki jamrajo prav tako kot sem včasih jaz ob takšnem pogledu. Organizator, jih je očitno pričel malo poslušati od domačinov, da delajo prekratke discipline, ker na napovedano suho termiko, so nas poslali na task 408 km. Potem pa je tu wetter-jetzt (Crni, dnar nazaj), pričele so se delati fece in iz fec ogromni kumulusi, da bi si lahko prste oblizal. Sicer na pol poti do prve točke pa vendar.

Štartama v bistvu najvišje iz skupine v velikem valu proti 1. točki. Najprej malo suhanca za pobrat, mogoče kaj za obrnit, potem pod oblake. Dviganje 3.2 m/s je napovedovalo da imava premalo vode. Ampak se je izkazalo da je je ravno prav. Tile oblaki so bili bolj v enem delu naloge, ostalo pa zelo drobne fece, da smo jih komaj razpoznali. Previdno smo odpeketali do druge točke pri nam znanem Harleyu v vse bolj suho, potem pa še enkrat v smeri prve točke. 30 km pred zadnjo točko ponovno lepi kumulusi kateri so nam zadoščali za odhod na zadnjo točko in potem dolet domov. Ja nič za večerjo pa žar….

4. javljanje

Kot vsako jutro smo se vstali okoli osmih in šli natankat avion in ga potegnili na grid.

Sledil je zajtrk in briefing nakar me Bezo vpraša če bi danes šel jaz. Ne vem zakaj se mu je zdelo da mora to sploh vprašat :)

Seveda sem se takoj sporihtal, vzel pijačo (0,75l cedevite), hrano (2 banani in 2 frutabeli) in brisačo za pod rit, nakar smo šli na grid kjer nas je Duo še vedno čakal.

Task je bil cikcak 352km na 4 točke:

http://www.flatlandcup.hu/2010flc/result/mflc_mixed_open/07A_Flatland2010MixedOpen_tsk.htm

Poletela sva po luknjasti pisti in po odklopu sem jaz malo vadil centriranje. Kak mi je šlo bo znal Željko povedat - v glavnem šlo je gor in na koncu me je podil izpod baze. Ko sva bila pod plafonom, je prevzel Željko in malo testiral vreme. Potem je rekel da bova naredila en false start, da zmedeva konkurenco. Tako preletiva startno črto in slediva RB (Riccardo Brigliadori) in AS (Alberto Sironi), ki letita v paru z Ventusi 2. Mislila sva, da tudi onadva delata false start, kot je baje Brigliadori pisal v svoji knjigi. No, po kar nekaj kilometrih nama je postalo jasno, da Italijana mislita resno in tudi MD ni obrnil nazaj, ampak  jima pogumno sledil. Pač fajn je, če ti dobri piloti pred tabo markirajo dviganja :)

Tako sva izvedla neuspešen false start in sledila zmagovalcu prejšnjega dne, v upanju da bosta onadva v paru veliko lažje našla dviganje, ki ga lahko potem midva s pridom izkoristiva.

Za nami se je zagnalo kar nekaj letal in tako smo skupaj sukali dviganja. Včasih tudi 9 letal v istem stubu - sam si ne bi upal leteti v toliko prometa.

Željko mi je razlagal, kako je v svojem Ventusu vedno jezen, če je v istem razredu kak Duo, ker se ga v srednje dobrem vremenu nikakor ne moreš znebiti, nakar te potolče zaradi handicap faktorja. In tako je tudi bilo, le da sva bila tokrat midva na zmagovalni strani. Na preskokih so naju Ventusi prehitevali levo in desno z negativnimi flapi, tako da sva v dviganja malo zamujala.

To pa seveda pomeni, da so oni že lepo centrirali, midva pa samo šus v sredino - Željko to izvede v stilu jaz mam "grande cohones" :)

Duo gre v dviganjih bolj gor, ker ima nizko obremenitev kril pa tudi pilot ni bil ravno slab :)

Večkrat je celo rekel kako v smislu "to ni dovolj" ali "to mora it bolj gor", zavil ven iz skupine letal, ki je sukala dviganje, našel boljši krog in jih nasukal za 50m, nakar so seveda prileteli pod naju, ko so videli kako gre nama gor :)

Edina stvar, ki se ni izšla, je bil en res lep oblak, kjer sva se odcepila od glavnine v upanju na boljše dviganje. Zato sva naredila precej daljšo pot izven kursa in ko oblak ni dal od sebe nič, končala kar nizko in bila kasneje prisiljena sukat slabo dviganje.

Oblakov smo imeli bolj malo in posledično je bilo, ko smo leteli proti soncu, svinjsko vroče. Zato sem v dviganjih, ko je Željko odpiral ventilacijo, še sam malenkost odprl tisto malo loputo na oknu, da sem dobil nekaj hladnega zraka. Ta dodaten upor naju je potem seveda stal zmage :)

Po skoraj 4 urah letenja na Tasku in 5 urah v zraku sva naredila speed landing, ki sta ga Tina in Bezo htela poslikat, a jima to ni uspelo, ker je pred nama pristajal ASI, ki je pobarvan praktično enako kot naš Duo in sta slikala njega :) Zgleda, da jima je bil toti ASI kar všeč, ker sta potem še skoraj njega prej pobrala kot naju :)

Pristanek je bil daleč najbolj grob kar sem jih doživel - mariborska pista je proti temu tukaj res kot asfalt. Vedel sem, da bo rukalo, ker sta mi pilota to že prej povedala, a da bom skoraj izpustil fotoaparat, ki sem ga držal z obema rokama, nisem pričakoval.

Ko se je Duo ustavil, sta bila Tina in Bezo takoj poleg, nakar pripiči z leve ena plastika in se Željko dere Bezotu "pazi pazi",

Bezo pa nazaj "boljše da pokne Nisana kot Duota" :)

Ko smo spucali letalo in ga lengerirali, smo šli pojest svedrčke, za katere je med taskom Bezo na tleh naredil odlično omako.

Na koncu smo šli še v mesto gledat mali finale, ker na letališču niso sposobni priklopit neke televizije. Super dan se je tako končal z odlično tekmo med Urugvajem in Nemčijo - moji so zmagali :)

Še nekaj vtisov in razmišljanj:

Željko v zraku:

- suče res dobro,

- boli ga za Mc Cready in Push/Pull na displeju,

- velikokrat prileti v dviganje, malo obrne v levo in nato pol obrata v desno kjer se odloči, da ni dovolj dviganja in leti dalje.

Dirke so res nekaj drugega. Dviganja se preskakujejo - četudi to pomeni, da si pol nizko.

Taktike je veliko več kot sem pričakoval - kdaj štartat, komu sledit, kako jih zavest, letet v skupini ali raje pod lepši oblak drugje...

Po tem, ko sta me z Bezotom pol dneva provocirala z oknom, sem poskušal malo poračunat.

Da 600kg Duota dvignemo za meter rabimo cca. 6000J.

Da zaustavimo tok zraka, ki pripiha skozi okence, rabimo približno - nimam pojma, ker se mi ne sanja koliko zraka gre skozi tako okno pri 100 na uro.

Zato sem si pomagal z računalniško opremo.

Popolnoma varna zgornja meja za zelo močan fan za ohišje računalnika je 10W.

Tukaj ne upoštevam izgub pri generiranju zračnega toka, prav tako pa ne kakih turbulentnih uporov za oknom, tako da se ti dve zadevi malo izničita.

Da torej zaradi okna izgubimo meter višine, mora to biti odprto vsaj 600s = 10min.

V celem letu bi torej z odprtim oknom izgubila 4h*6m/h = 24m.

In to je zgornja meja, če bi bilo okno odprto ves čas.

Morda bi lahko rekli, da je 30m lahko razlika med tem, da prideš domov ali pa končaš v ograji pred pisto, a tak argument seveda nima teže, saj govorimo o izgubi porazdeljeni na 4 ure.

Drugačen izračun, s pomočjo volumna zraka ki ga zajamemo, da izgubo nekje dobrih 20m višine, tako da zgornje razmišljanje ni povsem napačno.

Zanimivo se mi zdi kako malo znanosti je v splošnem prisotne pri celi zadevi.

Dosti letal ima recimo Mückenputzerje na krilih, nihče pa ne zna zares povedat, kaj muhe na krilih pomenijo glede izgube energije.

Nekateri Mückenputzerji so sicer lepo vgrajeni v trup, a večina sedi na zunanjosti korena krila.

Takoj se mi postavi vprašanje:

Kaj izgubi več energije, muhe na krilih ali Mückenputzer, ki ves čas ustvarja upor, ko pa se premika po krilu pa ga ustvarja res veliko?

Muhe in gladkost površine kril seveda prinese zelo majhno razliko v uporu, je pa prisotna vec čas leta in tako bi se lahko malo po malo nabralo veliko - a tega nihče ne ve :)

Med piloti obstaja neke vrste kultura, ki narekuje res natančno in previdno čiščenje letal, zapiranje oken in podobno.

Sam bi prav rad videl svetovnega prvaka, ki bi naslov dosegel zmuhami na krilih še od prejšnjega tedna in roko skozi okno, da ga hladi :)

Prav tako se zelo malo uporabljajo računalniki v letalih:

Jaz bi recimo vse inštrumente, GPS in FLARM povezal v enem računalniku in nato optimiziral let.

Pravijo da je to prihodnost z naslednjo generacijo LX-a...

Lep pozdrav iz Szegeda

Rok

5. Tekmovalni dan

Pričelo se je tradicionalno zbujanje v jasno jutro. Prvo preverjanje vremenske napovedi, je napovedovalo kumulusno oblačnost z bazo na 2000 m. Odločitev je bila preprosta, tankanje na 700 kg. Prav taka je bila tudi vremenska napoved organizatorja. Tako je tudi njihova odločitev preprosta. Speed task 501 km. Ker tekma na Madžarskem brez 500 res ni nobena tekma. No pač en 500 prelet več, sem rekel s cmokom v grlu. Saj 500 je fajn, ko ga letiš za sebe, na tekmi pa nima pravega smisla, saj ni v njem nobene taktike, vsi štartajo takoj ko se odpre linija, kar pomeni gužvo v vseh dviganjih in s tem počasno napredovanje.

Ko vzletimo pa šok. Šibka dviganja, do tega dne najnižje baze 1200 m, skratka katastrofa. »Bezo ti že maš 500?« ga vprašam »ne« odvrne, »za danes tudi slabo kaže« mu rečem. Linija se odpre in štartamo v drugem valu. Ker je bilo treba zaradi nizkih baz sukati skoraj vsako dviganje, in ker nobeno dviganje ni dovolj dobro za 700 kg težkega Duota, sva se hitro znašla na 800 m, brez pravih oblakov pred nosom. No pa so prišle vzpodbudne besede od Boštjana, ki je štartal v prvem valu o dviganju 1.8 m/s 10 km pred nama. Kratka kalkulacija tja pridema nekje na 500 m, no pa grema. Vidima kar nekaj letal, ki so že krožila nad nama, kar daje dodatno vzbodbudo. In je bilo končno prvo pravo dviganje, vendar za moje pojme premalo, zato greva na drugi rob oblaka, kjer najdema primernejšo dviganje samo za naju. Na najino srečo naju konkurenca na drugem robu oblaka ne vzame dovolj resno, zato sva jih hitro ujela in prehitela preden so le prišli k nama. Nadaljujemo v jatah proti prvi toćki nizko in počasi, z višinami med 700 in 1100 m. Nekako jo obrnemo nato pa nadaljujemo agonijo z šibkimi dviganji do pol poti proti drugi točki in ob 16:00 sva že bila na pol poti. Po postaji je bilo zelo tiho saj noben ni mel kaj za povedat. Spet se znajdema na 700 m ampak z idejami za naprej, prišla sva spet do oblakov, ki so sicer bili bolj tak tak, ampak so bili. Ura 17:30 midva pa še 120 km po tasku. To bi še nekako šlo, da pa sva bila takrat na 500 m z nagledanim terenom in še z enim poskusom pa je že druga zgodba. In nama rata. Se poberema 15 km pred nama pa še zadnji veliki kumulus, ki je obljubljal marsikaj. In tudi je. Prideva pod bazo tokrat 1800 m, splanirama do dočke in nazaj v isto dviganje, nazaj na isto višino in po zahtevani finesi 37 domov. Vreme do doma je bilo primerno za testne lete kar sva počela tudi midva. Preiskus finese pri dveh kilah mušic na krilu med 110 in 120. Pristanema na letališču ob 18:50. Sledi čiščenje, in odhod na finale nogometa v mesto

5. javljanje

Dnevi bežijo, jaz bi pa še. Kljub dolžini je dirkati zelo fajn, saj do tega trenutka še nismo bili na njivi. Je pa lažje, ker je terenov tudi vsaki dan več. Malenkost smo spremenili ritual. Jaz navajen Adrijskega zbujanja ob nemogočih urah in ostali nenavajeni zbujanja ob normalnih urah, sem pričel tankati letalo zjutraj ob 06:45 ko je še prijetno hladno, saj je eno uro kasneje že neprijetnih pribl. 30 stopinj. Potem prihod nazaj, jutranja kavica,  surfanje po netu, pisanje teh vrstic, ter analiza prejšnjega dne na SeeYou. Še par dni pa ne bo več koga za analizirat, he, he. No to je bilo malo vzvišeno, upam da se mi nebo maščevalo. Za danes je organizator predvideval prost dan zaradi počitka, vendar smo izglasovali letenje. Zanimivo, proti sta bila dva pilota ki imata Solota za hrbtom.

Včeraj je prišel obisk iz Maribora, tako da ta trenutek ekipa še spi, verjetno jih bomo čez par ur pričeli štartati na kabl.

Zdaj na grid, potem zajtrk, brifing in pa gas novim dogodivščinam nasproti.

6. (zadnje) javljanje

V lepo jutro smo dočakali tudi zadnji tekmovalni dan, vendar na sporedu je 2:30 urni AAT, predvsem zaradi zaključka, ki sledi po letenju. Vreme je koliko toliko sodelovalo z napovedanimi nevihtami na vzhodu in jugozahodu države.

Začela sva zelo pogumno z hitrostjo okrog 105 km/h do prve točke. V bistvu se je pred točko naredil kar velik CuCong, katerega smo tja grede fajn izkoristili, vendar sem se bal, da bo iz njega pričelo deževati, zato nisem podaljšal prvega sektorja toliko kolikor bi lahko. Ko smo obrnili je bila tam že zelo velika črnina, vendar sva jo z Bezotom uspela preleteti še na suhem.  Oblak je naredil zelo veliko senco nad Madžarsko ravnico, tako da je bilo potrebno splanirati pod 80 st. izven kursa za naslednjo točko vendar proti domačem letališču. No in potem se je začelo cincanje z 0,5 m/s do 0,7 m/s. Potrebovala sva tako kot drugi 200 m da sva lahko nadaljevala proti lepemu oblaku nad Szegedom. Duo je v tej skupini ponovno našel najboljše dviganje in se lahko zakadil proti ostalim, ki so že bili pod tistim lepim oblakom. In res najprej 2m/s pa padec 1,5 pa spet 2, vendar sem vedel da nekje mora biti še. Malo se pomaknema bolj proti soncu in že 2,5, spet prične upadati, zato še vedno nisem bil zadovoljen. Ponoven pomik pod oblakom in končno 3 m/s. V zadnji štuk prosim, kar je bilo tisti trenutek na 2000 m. Z vsem cincanjem nama je do takrat padla hitrost na samo 85 km/h, vendar je nadaljne vreme vzhodno od Tise obetalo veliko.  Za zadnjih 100 km sva sukala v bistvu samo pod enim oblakom v obe smeri in to 4 m/s. Da sva to etapo odletela verjetno najbolje  od vseh, me je prepričala analiza letov ostalih, saj so najboljši tisti dan imeli hitrost do tega dviganja nad Szegedom povprečno 110 km/h in jo tako uspeli zvišati samo za 5 km/h do konca leta. No midva sva pa jo iz 85 km/h, dvignila kar za 20 km/h.  To je na koncu zadostovalo za tretje mesto z 60 točkami zaostanka za zmagovalcem.

Tekmovanje je končano, Duo pa se je uvrstil na 7. mesto med  47. tekmovalci. Ne bomo se hvalili vendar od teh, ki smo tekmovali celo tekmo, smo prehiteli celo čredo Ventusov2cx in tudi Nimbusov. Moje prvo tekmovanje z Duotom se je prvič končalo brez izvenletališkega pristanka. Opazil pa sem, da se ga nekako ne splača leteti na 700 kg, ker potem pa res več v dviganju ne gre tako gor. Zelo opazno razliko proti ostalim sva delala z Rokom, ko sva letala na 650 kg, kar je bil nek ideal za tisto vreme. Preskoki pa so do 170-180 km/h čisto dovolj.

Hvala Bezotu za drugi par oči na zadnjem sedežu, ter Roku in Tini za pomoč in prijetno druženje na tleh.